| |
|
|
|
|
|
Industrijska arheologija in industrijska arhitekturna dediščina
Razvoj industrijske arheologije |
|
 |
 |
Intenzivna povojna izgradnja v 50-ih letih v Angliji in prestrukturiranje industrijskih območij sta imela za posledico poseganje na najstarejša industrijska območja in uničevanje starih, za proizvodnjo ne več primernih kompleksov. Michael Rix z Univerze v Birminghamu, ki se je s skupino somišljenikov boril za ohranitev spomenikov industrijske revolucije v Black Countryju, je leta 1955 v reviji The Amateur Historian objavil članek z naslovom Industrial Archaeology. S tem je oblikoval termin, ki je postal označevalec dediščine industrializacije in celo širše, označevalec dediščine celotnega tehnološkega razvoja.
Rixovo delo je vzpodbudilo angleške arheologe, da so leta 1959 ustanovili Raziskovalni komite za industrijsko arheologijo in zastavili izhodišča programa nacionalnega razvoja varstva industrijske dediščine. Leta 1963 so ustanovili National Record of Industrial Monument - NRIM, ki je deloval pod okriljem organizacije Centre for Study of the History of Technology. Vodil ga je R. A. Bucham. V okviru projekta so evidentirali dediščino, ki je nastala pred letom 1700. Medtem se je škotska Royal Commision for Historic Monuments of Scotland že sredi 50-ih let lotila predvsem evidentiranja dediščine 19. in začetka 20. stoletja. To je dediščina obdobja najintenzivnejše industrializacije, ki je v veliki meri spregledana še danes, ko se mnogi raziskovalci še vedno raje posvečajo predvsem starejšim obdobjem. Zato je njihov pristop še toliko pomembnejši.
V začetku 60-ih let se je tudi drugod po svetu pojavljalo vedno več primerov opuščanja in prestrukturiranja industrijskih območij. S tem se je izpostavilo vprašanje, kako ravnati z dediščino industrializacije.
Leta 1969 so v ZDA ustanovili Historic American Engienneering Record (HAER), ki je razvil kompleksen sistem varovanja industrijske dediščine. Kmalu zatem, leta 1973, je bil v Ironbridgeu v Veliki Britaniji prvi mednarodni kongres o varovanju industrijskih spomenikov. Na kongresu so prikazali konservatorsko politiko na področju industrijske dediščine tudi Poljaki in Nemci iz takratnih obeh držav. Leta 1978 je 30 držav iz Evrope, Amerike in Azije ustanovilo povezovalno mednarodno organizacijo The International Committee for the Conservation of the Industrial Heritage - TICCIH, ki naj bi skrbela za promocijo industrijske dediščine ter izmenjavo idej in izkušenj na področju njenega varstva. Organizacija opravlja svojo vlogo uspešno še danes.
Javnost, uradna konservatorska politika in organizacije, ki so finančno podpirale konservatorske projekte, pa tudi sama industrija v opisanem obdobju industrijske dediščine še niso razumeli kot del kulturne tradicije tudi v okoljih z močno industrijsko tradicijo. Rečemo lahko, da se je odnos do industrijske dediščine kot kulturne kategorije izoblikoval šele v 80-ih letih 20. stoletja in da ta v splošnem še vedno ne dosega ustrezne veljave.
Razvoj industrijske arheologije je v tem času izoblikoval dva konceptna pristopa. Prvi se je razvil v angleškem oziroma anglosaksonskem prostoru, drugega opredeljujejo strokovnjaki kot skandinavskega, ker je bil razvit pretežno na Švedskem.
V Veliki Britaniji, kjer se je industrijska arheologija pojavila najprej, so se izrazito usmerili v preučevanje materialnih ostankov. Razvili so natančen sistem evidentiranja in dokumentiranja.
Švedski pristop je zastavljen interdisciplinarno, vključuje pa široko paleto raziskovalnih disciplin. Širi se na raziskovanje zgodovine dela z močnejšim socialnopolitičnim fokusom in tako izpostavi kot središče raziskovanja človeka.
Strokovna javnost daje skandinavskemu pristopu vedno večjo veljavo, saj poskuša objektivno zajeti vse razsežnosti industrializacije. Angleški pristop je spoznan predvsem kot del interdisciplinarnega postopka, usmerjen v raziskovanje materialnih ostalin dediščine industrializacije.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|