/

Arhitektura, raziskave

/
AR/Arhitektura, raziskave je znanstvena revija, ki jo letno izdaja Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani. AR je platforma, ki je istočasno namenjena raziskovalnemu pisanju in znanstvenemu raziskovanju na najvišji ravni akademske ustvarjalnost. Format revije prinaša raznolike korespondence med nekaterimi izmed najbolj ustvarjalnih mislecev s področja arhitekture in povezanih področij. Vsaka tematska izdaja vsebuje šest izvirnih prispevkov povabljenih avtorjev in štiri članke, ki so izbrani v postopku dvostopenjske anonimizirane recenzije s strani kolegov. Članki so predloženi in objavljeni v angleščini; sprejem člankov je brezplačen.

AR /

Korespondence

»Toda domišljija je tako prostrana, kot je prostran univerzum, pomnožen z vsemi mislečimi bitji, ki ga naseljujejo. Med vsemi stvarmi je prva po nastanku; interpretira jo prvi, ki jo spozna. In če slednji nima duše, ki naravno zastrtost stvari osvetli s čarobno in nadnaravno lučjo, potem je domišljija strašno neuporabna stvar; je prvonastala, onesnažena s prvim, ki jo spozna. Tako tu ni več analogije, razen po naključju, pač pa, nasprotno, nejasnost in nasprotje, pisano polje skozi odsotnost običajne kulture.«

Charles Baudelaire

Korespondence oblikujejo naše dojemanje izkušnje. Korespondence se oblikujejo skozi vsakdanje interakcije: lahko so naključne, presečne, zamišljene ... Korespondence premoščajo razdalje kot šepetanje, kot vzkliki in odmevi, kot spontani odzivi, kot povezave v času. Najpogosteje korespondiramo s svojim jazom. Pišemo pisma, kličemo, predvsem pošiljamo elektronska pisma, tvitamo. Sočasno dejanje ovrednoti njegova korespondenca z analognimi dejanji znotraj interpretativnega okvira preteklosti; preteklo dejanje, dogodek ali artefakt je ovrednoten prek svoje korespondence z neizogibno silo in politiko nastajanja.

V svojem performansu z naslovom Big Science iz leta 1982 nam Laurie Anderson razkrije: »Hodiš in, čeprav se tega vedno ne zavedaš, vedno padaš; z vsakim korakom nekoliko padeš naprej in se nato ujameš, znova in znova padaš in se ujameš; in tako lahko istočasno hodiš in padaš.« Predstavljamo si, da telo korespondira, se upira in sprejema, s številnimi pojavi: s težnostjo, s trdnostjo (in gotovostjo) tal, z inherentnim strahom pred padanjem. Istočasno se premika naprej, proti določenemu cilju, znanemu ali neznanemu. Vendar so naši možgani pogosto oddeljeni od metrične običajnosti hoje (in padanja). Gibanje naprej je rezultat raznovrstnih korespondenc, zavednih in nezavednih, namernih in nenamernih, ki se združujejo v skrivnostno sposobnost vzdolžno definiranega človeškega telesa, da ohranja navpični položaj, medtem ko istočasno »pada in hodi«.

Maurice Merleau-Ponty (kot ga citira pokojni Marco Frascari) govori o prostoru vzajemnosti, ki ga oblikujejo telesne, žive korespondence. »Arhitektura obstaja v svetu vidnega. To pomeni, da arhitekturna telesa obdajajo naša telesa in da arhitektura in človeško telo stojita ena nasproti drugemu; med njima 'ni meje', pač pa stična površina.« V tem smislu ima stična površina debelino, dimenzijo; stična površina je liminalni odtis, ki ga oblikuje vzajemnost povezovalnega stičišča, je oblikovalen prostor, ulit v uporne napetosti vzajemne prisotnosti, dvojine. Ta stični odtis je odlitek korespondence. Kaj nam ta korespondenca pove – kako interpretiramo njeno obliko –, je središčno vprašanje tokratne tematske izdaje revije AR/Arhitektura, raziskave.

Lahko bi preprosto posegli po korespondenci med zgodovinskimi osebnostmi: Rilke in Balthus, Berger in Christie, Nabokov in Wilson, Duchamp in Breton, Baudelaire in Delacroix … Arhivi so polni. Poleg izmenjave korespondenc na osebni ravni obstajajo manj otipljive povezave med razdaljami, ki jih določa čas: od kulture do kulture, umetnosti do umetnosti, arhitekture do arhitekture, od vede do vede. Danes pa, najsi bo izid dober ali slab, globalna matrika, ki podpira fragmentirano mešanje nekoč razpoznavnih kulturnih artefaktov, obrača na glavo uveljavljene povezave in hierarhije. Korespondence med stvarmi, morda tihe, morda anarhične, niso nič manj provokativne, nič manj povedne. Toda, kako naj ob povedanem oblikujemo kritični diskurz, v katerem bomo lahko raziskovali in morebiti izluščili (in poimenovali) dokazno obliko omenjene stične površine, korespondence? Kaj nam povedo tihe korespondence in, končno, kako posebnosti našega jezika oblikujejo vprašanja v zvezi z našimi korespondencami s svetom?    

Uredništvo revije AR/Arhitektura, raziskave poziva k predložitvi prispevkov, ki se spoprijemajo s temo korespondenc znotraj prepustno zamejene sfere arhitekture, umetnosti in sorodnih področij.

prof. dr. Philip Ursprung, prof. Robert McCarter, prof. dr. Alberto Pérez-Gómez, prof. dr. Agostino De Rosa, Judith Birdsong, prof. Robert M. MacLeod in arhitekt Claude Armstrong, prof. Donna Cohen

Vsi prispevki se predložijo v angleščini. Prispevki za objavo bodo izbrani na podlagi dvojno anonimizirane recenzije s strani kolegov. Članki naj obsegajo od 5000 do 6000 besed, ne vštevši bibliografije/virov.
Rok za oddajo: 15. oktober